Kot (pre)pogosto pred tem sva tudi tokrat prekršila nenapisana pravila delovnih ljudi o vstajanju in se skobacala zajtrkovat neobičajno pozno. Sonce je bilo že očitno visoko na nebu, čeprav ga je prekrivala zimska oblačnost. Sedela sem – še v bež pižami - na bratovem stolu s prekrižano nogo za mizo, na kateri je ležal prazen krožnik carskega praženca z banano in dve skodelici zelenega čaja. Molčala sva, kar ni bilo pogosto, niti nenavadno. Tudi, če slučajno ne najdeva več teme, ne nastopi tista nerodna tišina, bolj nekakšen premor med nadaljevanjem pogovora.
To nekajminutno tišino sem prekinila, ko se mi je v spomin priklicala nenavadna podoba iz preteklosti, o kateri je vsem družinskim članom nerodno govoriti, kar me ne preseneča. Navdušeno sem rekla: » Joj, Marko, sem ti kdaj razlagala, da je bil enkrat deda tako pijan, da je neko svojo prijateljico primil in držal za joško? No, saj ona ni bila v kaj boljšem stanju, niti pri zavesti ni bila v bistvu. Našel se je celo nekdo, ki je to snemal!«
Marko mi je naklonil sumničav pogled: »Ja? Kaj pa je baka rekla na to?«
Nasmejala sem se, misleč na bakino večno godrnjanje glede nerazumevanja upokojenskega parčkanja. Kar videla sem njen značilen, neznancem navadno kar nekako zastrašujoč smeh kot odgovor na tako vprašanje, za katerega sem sicer dvomila, da je njen iskren odziv, »Saj poznaš bako. Njej se zdi neumno sekirati in biti ljubosumen po toliko letih skupnega življenja.«
Marko je vedel odgovor, razumevajoče prikimal in se za hip zatopil v svoje misli. Nisem se pretirano obremenjevala z njegovo tišino in se lotila čaja.
»Misliš, da je to res?«se je nenadoma predramil, »Da v starosti pač nisi več ljubosumen in ti je vseeno za take stvari?«
Na odgovor nisem bila pripravljena, a vendar sem rekla: »Kaj pa vem, po mojem res ni več tega. Ali pa vsaj ne toliko. Ali pa si misliš, da si itak star in ti je vseeno. Ne vem, ne znam si predstavljat.«
»Obljubi mi, da boš vedno ljubosumna...« je negotovo zahteval.
»Kaj?!« sem rekla med smehom, »Zakaj bi si tega želel? Sem mislila, da ti gre to na živce!«
»Pa...hočem, da si ljubosumna! Ne glede na starost, vedno! Obljubi mi!« Je zahteval kot razvajen otrok. Mislil je resno, sem pomislila. Nisem zmogla ustaviti smeha, katerega večji del je sestavljala tista prijetna presenečenost, lahko bi se reklo tudi ganjenost.
»Obljubim, da bom vedno ljubosumna.«
Marko mi je naklonil sumničav pogled: »Ja? Kaj pa je baka rekla na to?«
Nasmejala sem se, misleč na bakino večno godrnjanje glede nerazumevanja upokojenskega parčkanja. Kar videla sem njen značilen, neznancem navadno kar nekako zastrašujoč smeh kot odgovor na tako vprašanje, za katerega sem sicer dvomila, da je njen iskren odziv, »Saj poznaš bako. Njej se zdi neumno sekirati in biti ljubosumen po toliko letih skupnega življenja.«
Marko je vedel odgovor, razumevajoče prikimal in se za hip zatopil v svoje misli. Nisem se pretirano obremenjevala z njegovo tišino in se lotila čaja.
»Misliš, da je to res?«se je nenadoma predramil, »Da v starosti pač nisi več ljubosumen in ti je vseeno za take stvari?«
Na odgovor nisem bila pripravljena, a vendar sem rekla: »Kaj pa vem, po mojem res ni več tega. Ali pa vsaj ne toliko. Ali pa si misliš, da si itak star in ti je vseeno. Ne vem, ne znam si predstavljat.«
»Obljubi mi, da boš vedno ljubosumna...« je negotovo zahteval.
»Kaj?!« sem rekla med smehom, »Zakaj bi si tega želel? Sem mislila, da ti gre to na živce!«
»Pa...hočem, da si ljubosumna! Ne glede na starost, vedno! Obljubi mi!« Je zahteval kot razvajen otrok. Mislil je resno, sem pomislila. Nisem zmogla ustaviti smeha, katerega večji del je sestavljala tista prijetna presenečenost, lahko bi se reklo tudi ganjenost.
»Obljubim, da bom vedno ljubosumna.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar