Marec, 2005

V času napornih najstniških let predzadnjega razreda osnovne šole nas je presenečala kopica sprememb vsako leto; nedavno smo začeli z nivojskim poukom, devetletko, ocenjevanjem do 10... matematika pa je ostala enako nadležen predmet zame. Sicer sem bila v najvišjem nivoju, a sem imela težave s koncentracijo, samodisciplino, domačimi nalogami in posledično tudi nekoliko ocenami, saj so  bile za odličnjakinjo razmeroma slabe. Spremembe so povzročile tudi menjavanje učiteljev, ki so morda zaradi tega nekoliko bolj objektivno ocenili tvoje sposobnosti. Na vrsti za 8. Razred devetletke je tisto leto bil učitelj Veček, zelo poseben človek z razvitim smislom za cinizem, a še bolj izrazito strogostjo in avtoriteto. Bil je visok, sivolas, nekoliko okroglega in z očali, katerih debelina je skoraj onemogočala pogled v oči. Vrsta človeka, ki s svojo prisotnostjo v prostor privede tudi tišino zaradi ledeno hladnega odnosa in vtisa nedostopnosti.

Nič drugačen se ni zdel tistega marčevskega dne, ko je vstopil v razred, pa vendar sem slutila, da je nekaj v nejgovih mislih. Nisem se mogla odločit med tem, da se mi le zdi ali pa ima preprosto slab dan, zato sem to misel opustila. Čisto mogoče je utrujen zaradi včerajšnjega tekmovanja iz matematičnega kenguruja, katerega sem se tudi sama udeležila prejšnjega dne, kar ni pogost pojav za učence z oceno 3 iz matematike. Ni mi bilo preveč jasno, zakaj se to tekmovanje tako zelo povezuje z matematiko, čeprav je dejstvo, da je mogoče nekatere stvari precej lažje rešiti z matematičnim znanjem. Kmalu je pogovor nanesel na aktualno temo uvrstitev, ki so bile znane od prejšnjega večera. Seveda se je šušljalo med sošolci že prej, kako se je kdo uvrstil, zato smo dobro vedeli, kdo gre na področno tekmovanje. Tudi učitelj je brezizrazno razglasil najbolje uvrščene tri, imela sem občutek, da je šlo zgolj za formalnost. Stvar se pa bi končala pri tem, če ne bi blazno tečen odličnjaški sošolec vprašal učitelja za njegovo osebno mnenje: ''Tovariš, ste presenečeni nad prvim mestom?''. Sledil je trenutek tišine. To je tisto, sem pomislila. Učiteljev ton glasu se je nekoliko spremenil, ostal je nevtralen, a čutilo se je, da se zanj trudi. ''Včeraj sem vstopil v učilnico uro in pol za začetkom pisanja in videl, kdo še vztraja, pa sem jo videl. Takrat sem pomislil, zakaj ta otrok še vztraja, morala bi bit iti domov že po pol ure! In pri tej priči sem si obljubil, da če ženska doseže na tem tekmovanju več, kot 20 točk, ji zapišem 10-ko v redovalnico!''

Nasmejala sem se. Imela sem 81,5 točk.

September 2013

Pretežko je ubesediti občutke, ki bi opisali mojo navezanost na jesen. Sproščujoč in miren, a hkrati – morda tudi zato – aktiven del leta. Sploh ni potrebno omenjati tistega samoumevnega krasnega izgleda pokrajine, v katero strmim v jutranjem hladu, oblečena v debelo jopico in z vedno prisotno podzavestno željo po čaju.

Rada bi v nasprotju s tem začela dan s preprostim stavkom ''Danes sem čudna.'', ampak vem, da ni res. Tudi, če bi si omenjeno lastnost pripisala za zadnjih nekaj dni ali nekaj tednov, to ne bi pojasnilo, niti rešilo situacije , bil bi kvečjemu slab izgovor. Nisem čudna, ne počutim se slabo, prav nasprotno. Približala bi se resnici s trditvijo, da sem splošno srečna in pričakovanj polna, pred mano je krasno leto, najljubši letni čas, načrti… ampak to bi bila kljub temu taka mlečnobela laž s prikrito težo. To je tiste vrste teža, ki se jo da fizično občutiti. Iščem kak lep in izraz zanjo, a je ni besede, ki bi stvar opisala točno, kaj šele estetsko. Teža časa, pomislim v nekem trenutku. Teža izida, odločitev, soočenja in raznih podobnih stvari, ki jih čas prinaša. Tudi skrb ni dovolj natančen izraz, saj zadeva iz nekega razloga vseeno v sebi  skriva nek sladek priokus, ki bistveno vpliva na celotno situacijo. Dovolj bistvenega pomena, da je ne bi želela ne nositi, a tako težka, da bo pustila posledice tudi, ko je več ne bo.  Tako neverjetno težko je razmišljati o prihodnosti, ki bo odločila o zaporedju dogodkov, toliko razumnih vprašanj se kar samih postavlja, pa vsa ostanejo le retorična. Niti logične razlage ne najdem za vzroke, kaj šele za potencialne posledice in nekje na tej točki se stvar zaključi.

Premaknem se v sedeči položaj, četudi pogleda z oddaljenih njiv Gnadendorfa  ne umaknem in za seboj slišim cepetanje  psov v redki travi. Redko se zgodi, da kakšne sicer popolnoma možne, če že ne vsakdanje situacije ne razumem. Vedno najdem razlago, če že ne rešitve na zastavljene probleme.  Dvaindvajet in pol let dolgo življenje me je privedlo do marsikatere preizkušnje, med njimi so bile tako osebnostni izzivi, kot tudi tiste, iz katerih sem se izvlekla s pomočjo srečnih naključij. Večkrat sem tudi že ugotovila, da obstajajo razmere, v katerih bi se resnično težko znašla, ampak bi našla način. No, nekako se vedno stvari uredijo, da je prav, saj se poleže tista želja po prečkanju zidu z glavo na grob način.  Ampak na tej točki preprosto nimam želje po čustvenem premiku naprej. Še več,  tega me je groza! Stvari pa preprosto ne morejo stati tako, kot stojijo sedaj, to je namreč najslabši od možnih scenarijev. Bolj, kot poskušam biti objektivna, bolj megleno se vse skupaj zdi. Stvar me dobesedno duši , nekako ujeta je v meni in tam notri ima prekleto malo prostora.

Le nekaj značilnosti te nezavidljive situacije je poznanih – njen izid ne bo dober. To lahko brez kančka črnogledosti. Preprosto ni optimalne možnosti, ki bi jo lahko izbrala, lahko grem le po poti, na koncu katere bo manj prelomljenih obljub tako sebi kot drugim zagrenilo življenje. Vendar škoda je storjena in se kar ne neha širiti, občutek je primerljiv s svečo, ki počasi gori na obeh koncih.  Poleg tega je dejstvo tudi, da za vse nosim odgovornost le sama, prav tako je tudi usoda tega problema izključno v moji moči. Nihče ne vidi v notranjost mojih mavričnih misli. Morda je tudi bolje tako :)

April 2013

Kot (pre)pogosto pred tem sva tudi tokrat prekršila nenapisana pravila delovnih ljudi o vstajanju in se skobacala zajtrkovat neobičajno pozno. Sonce je bilo že očitno visoko na nebu, čeprav ga je prekrivala zimska oblačnost. Sedela sem – še v bež pižami - na bratovem stolu s prekrižano nogo za mizo, na kateri je ležal prazen krožnik carskega praženca z banano in dve skodelici zelenega čaja. Molčala sva, kar ni bilo pogosto, niti nenavadno. Tudi, če slučajno ne najdeva več teme, ne nastopi tista nerodna tišina, bolj nekakšen premor med nadaljevanjem pogovora.

To nekajminutno tišino sem prekinila, ko se mi je v spomin priklicala nenavadna podoba iz preteklosti, o kateri je vsem družinskim članom nerodno govoriti, kar me ne preseneča. Navdušeno sem rekla: » Joj, Marko, sem ti kdaj razlagala, da je bil enkrat deda tako pijan, da je neko svojo prijateljico primil in držal za joško? No, saj ona ni bila v kaj boljšem stanju, niti pri zavesti ni bila v bistvu. Našel se je celo nekdo, ki je to snemal!«
Marko mi je naklonil sumničav pogled: »Ja? Kaj pa je baka rekla na to?«
Nasmejala sem se, misleč na bakino večno godrnjanje glede nerazumevanja upokojenskega parčkanja. Kar videla sem njen značilen, neznancem navadno kar nekako zastrašujoč smeh kot odgovor na tako vprašanje, za katerega sem sicer dvomila, da je njen iskren odziv, »Saj poznaš bako. Njej se zdi neumno sekirati in biti ljubosumen po toliko letih skupnega življenja.«
Marko je vedel odgovor, razumevajoče prikimal in se za hip zatopil v svoje misli. Nisem se pretirano obremenjevala z njegovo tišino in se lotila čaja.
»Misliš, da je to res?«se  je nenadoma predramil, »Da v starosti pač nisi več ljubosumen in ti je vseeno za take stvari?«
Na odgovor nisem bila pripravljena, a vendar sem rekla: »Kaj pa vem, po mojem res ni več tega. Ali pa vsaj ne toliko. Ali pa si misliš, da si itak star in ti je vseeno. Ne vem, ne znam si predstavljat.«
»Obljubi mi, da boš vedno ljubosumna...« je negotovo zahteval.
»Kaj?!« sem rekla med smehom, »Zakaj bi si tega želel? Sem mislila, da ti gre to na živce!«
»Pa...hočem, da si ljubosumna! Ne glede na starost, vedno! Obljubi mi!« Je zahteval kot razvajen otrok. Mislil je resno, sem pomislila. Nisem zmogla ustaviti smeha, katerega  večji del je sestavljala tista prijetna presenečenost, lahko bi se reklo tudi ganjenost.
»Obljubim, da bom vedno ljubosumna.«