September 2013

Pretežko je ubesediti občutke, ki bi opisali mojo navezanost na jesen. Sproščujoč in miren, a hkrati – morda tudi zato – aktiven del leta. Sploh ni potrebno omenjati tistega samoumevnega krasnega izgleda pokrajine, v katero strmim v jutranjem hladu, oblečena v debelo jopico in z vedno prisotno podzavestno željo po čaju.

Rada bi v nasprotju s tem začela dan s preprostim stavkom ''Danes sem čudna.'', ampak vem, da ni res. Tudi, če bi si omenjeno lastnost pripisala za zadnjih nekaj dni ali nekaj tednov, to ne bi pojasnilo, niti rešilo situacije , bil bi kvečjemu slab izgovor. Nisem čudna, ne počutim se slabo, prav nasprotno. Približala bi se resnici s trditvijo, da sem splošno srečna in pričakovanj polna, pred mano je krasno leto, najljubši letni čas, načrti… ampak to bi bila kljub temu taka mlečnobela laž s prikrito težo. To je tiste vrste teža, ki se jo da fizično občutiti. Iščem kak lep in izraz zanjo, a je ni besede, ki bi stvar opisala točno, kaj šele estetsko. Teža časa, pomislim v nekem trenutku. Teža izida, odločitev, soočenja in raznih podobnih stvari, ki jih čas prinaša. Tudi skrb ni dovolj natančen izraz, saj zadeva iz nekega razloga vseeno v sebi  skriva nek sladek priokus, ki bistveno vpliva na celotno situacijo. Dovolj bistvenega pomena, da je ne bi želela ne nositi, a tako težka, da bo pustila posledice tudi, ko je več ne bo.  Tako neverjetno težko je razmišljati o prihodnosti, ki bo odločila o zaporedju dogodkov, toliko razumnih vprašanj se kar samih postavlja, pa vsa ostanejo le retorična. Niti logične razlage ne najdem za vzroke, kaj šele za potencialne posledice in nekje na tej točki se stvar zaključi.

Premaknem se v sedeči položaj, četudi pogleda z oddaljenih njiv Gnadendorfa  ne umaknem in za seboj slišim cepetanje  psov v redki travi. Redko se zgodi, da kakšne sicer popolnoma možne, če že ne vsakdanje situacije ne razumem. Vedno najdem razlago, če že ne rešitve na zastavljene probleme.  Dvaindvajet in pol let dolgo življenje me je privedlo do marsikatere preizkušnje, med njimi so bile tako osebnostni izzivi, kot tudi tiste, iz katerih sem se izvlekla s pomočjo srečnih naključij. Večkrat sem tudi že ugotovila, da obstajajo razmere, v katerih bi se resnično težko znašla, ampak bi našla način. No, nekako se vedno stvari uredijo, da je prav, saj se poleže tista želja po prečkanju zidu z glavo na grob način.  Ampak na tej točki preprosto nimam želje po čustvenem premiku naprej. Še več,  tega me je groza! Stvari pa preprosto ne morejo stati tako, kot stojijo sedaj, to je namreč najslabši od možnih scenarijev. Bolj, kot poskušam biti objektivna, bolj megleno se vse skupaj zdi. Stvar me dobesedno duši , nekako ujeta je v meni in tam notri ima prekleto malo prostora.

Le nekaj značilnosti te nezavidljive situacije je poznanih – njen izid ne bo dober. To lahko brez kančka črnogledosti. Preprosto ni optimalne možnosti, ki bi jo lahko izbrala, lahko grem le po poti, na koncu katere bo manj prelomljenih obljub tako sebi kot drugim zagrenilo življenje. Vendar škoda je storjena in se kar ne neha širiti, občutek je primerljiv s svečo, ki počasi gori na obeh koncih.  Poleg tega je dejstvo tudi, da za vse nosim odgovornost le sama, prav tako je tudi usoda tega problema izključno v moji moči. Nihče ne vidi v notranjost mojih mavričnih misli. Morda je tudi bolje tako :)