Marec, 2005

V času napornih najstniških let predzadnjega razreda osnovne šole nas je presenečala kopica sprememb vsako leto; nedavno smo začeli z nivojskim poukom, devetletko, ocenjevanjem do 10... matematika pa je ostala enako nadležen predmet zame. Sicer sem bila v najvišjem nivoju, a sem imela težave s koncentracijo, samodisciplino, domačimi nalogami in posledično tudi nekoliko ocenami, saj so  bile za odličnjakinjo razmeroma slabe. Spremembe so povzročile tudi menjavanje učiteljev, ki so morda zaradi tega nekoliko bolj objektivno ocenili tvoje sposobnosti. Na vrsti za 8. Razred devetletke je tisto leto bil učitelj Veček, zelo poseben človek z razvitim smislom za cinizem, a še bolj izrazito strogostjo in avtoriteto. Bil je visok, sivolas, nekoliko okroglega in z očali, katerih debelina je skoraj onemogočala pogled v oči. Vrsta človeka, ki s svojo prisotnostjo v prostor privede tudi tišino zaradi ledeno hladnega odnosa in vtisa nedostopnosti.

Nič drugačen se ni zdel tistega marčevskega dne, ko je vstopil v razred, pa vendar sem slutila, da je nekaj v nejgovih mislih. Nisem se mogla odločit med tem, da se mi le zdi ali pa ima preprosto slab dan, zato sem to misel opustila. Čisto mogoče je utrujen zaradi včerajšnjega tekmovanja iz matematičnega kenguruja, katerega sem se tudi sama udeležila prejšnjega dne, kar ni pogost pojav za učence z oceno 3 iz matematike. Ni mi bilo preveč jasno, zakaj se to tekmovanje tako zelo povezuje z matematiko, čeprav je dejstvo, da je mogoče nekatere stvari precej lažje rešiti z matematičnim znanjem. Kmalu je pogovor nanesel na aktualno temo uvrstitev, ki so bile znane od prejšnjega večera. Seveda se je šušljalo med sošolci že prej, kako se je kdo uvrstil, zato smo dobro vedeli, kdo gre na področno tekmovanje. Tudi učitelj je brezizrazno razglasil najbolje uvrščene tri, imela sem občutek, da je šlo zgolj za formalnost. Stvar se pa bi končala pri tem, če ne bi blazno tečen odličnjaški sošolec vprašal učitelja za njegovo osebno mnenje: ''Tovariš, ste presenečeni nad prvim mestom?''. Sledil je trenutek tišine. To je tisto, sem pomislila. Učiteljev ton glasu se je nekoliko spremenil, ostal je nevtralen, a čutilo se je, da se zanj trudi. ''Včeraj sem vstopil v učilnico uro in pol za začetkom pisanja in videl, kdo še vztraja, pa sem jo videl. Takrat sem pomislil, zakaj ta otrok še vztraja, morala bi bit iti domov že po pol ure! In pri tej priči sem si obljubil, da če ženska doseže na tem tekmovanju več, kot 20 točk, ji zapišem 10-ko v redovalnico!''

Nasmejala sem se. Imela sem 81,5 točk.